Smo skupina posameznikov, odraslih in otrok, katerih skupna želja je bila živeti v sožitju z naravo. Začeli smo se srečevati več kot 10 let nazaj. V letu 2013 smo 4 formalni člani ustanovili Zadrugo Mokri Potok z.o.o. ter kupili od občine Kočevje zapuščeno kočevarsko vas Mokri Potok. Naredili smo načrt za 7 off-grid hišk od katerih sta 2 končani in dve v izgradnji. Elektriko pridobivamo preko sončnih panelov, za vodo pa nam služi filtrirana deževnica in manjši gozdni izvir. Naša strast je gradnja iz naravnih materialov kot so les, ilovica in konoplja, kmetovanje po principih permakulture ter druženje ob ognju.

V mirnem okolju, obdanem z gozdu nas stalno živita dve družini, medtem ko se nas ob vikendih poleti ob ognju nabere do 20 oseb vključno z gosti in prostovoljci. Smo organizirani po principih zasebnih zemljišč za vsako družino, hkrati se povezujemo na skupnih zemljiščih, ne katerih smo v fazi razvijanja infrastrukture.

Naša želja je, da bi z lastnim zgledom navdihnili tudi druge k bolj naravnemu življenjskemu slogu ter povezovanju z sosedi.

O Mokrem potoku

Mokri Potok .. stara kočevarska vasica, katere zgodovina sega vse do leta 1498. Takrat je štela 17 hiš, sredi vasi pa je stala cerkev. Leta 1941, so se prvi vaščani začeli izseljevati in ostale so le štiri kmetije. Okrog leta 1965, so zadnji vaščani zapustili vas. Danes so vidni le temelji parih hiš ter ostanki mlina.

Prve ideje o nastanku ekovasi so se porodile leta 2008, ko se je nekaj posameznikov odločilo pregledati stare kočevarske vasi. Obdan z gozdovi, dvema potokoma (Mokri  potok in Veseli potok), po celi vasi posajenimi avtohtonimi sadnimi drevesi kot so jablane, hruške in nekaj češenj, se je lokacija Mokrega potoka zdela idealna za postavitev eko vasi.

Kar so Kočevarji v šestih stoletjih iztrgali gozdu, si je gozd v zadnjih šestih desetletjih priboril nazaj. Je bila prvo zmaga človeka nad naravo in drugo zmaga narave nad človekom? Morda! Je bilo nekoč bolje kot danes? Težko reči. Res porašča gozd nekdanja domovanja in res je svet revnejši za neko človeško skupnost. Manj zraste po njivah in je govedi po hlevih. Kočevska je tam, kjer so jo zapustili Kočevarji, ostala večinoma neposeljena, zato pa je postala otok sredi Evrope, kjer je gozda na pretek, kjer je prostora dovolj za jelene, srnjad, divje prašiče, velikega petelina, medveda in risa; govedo, dobnica in čebele se pasejo po cvetočih planjavah. Postala je verjetno eno biotsko najbogatejših in raznovrstnih sklenjenih območij v Evropi.

S svojo posebno naravno, civilizacijsko in zgodovinsko dediščino ostaja Kočevska nekakšna oaza sredi tega dela Evrope. Oaza, ki jo je treba ohraniti takšno, kot je, in jo zavarovati pred nevarnostmi agresivnih posegov, sodobnega industrializiranega turizma. Zaščititi, obnoviti in primerno obeležiti je treba vse tisto, kar še lahko ohranja spomin na skupnost ljudi, ki je stoletja vztrajala v tem prelepem, a za življenje trdem okolju sicer neokrnjene narave. Če nam to uspe, bo Kočevska zopet najdeni raj tusi za tiste, ki so jo nekoč izgubili in za nas druge. 

  • Citirano po: Wilhelm Tschinkel, Kočevarska folklora v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročil