Kar so Kočevarji v šestih stoletjih iztrgali gozdu, si je gozd v zadnjih šestih desetletjih priboril nazaj. Je bila prvo zmaga človeka nad naravo in drugo zmaga narave nad človekom? Morda! Je bilo nekoč bolje kot danes? Težko reči. Res porašča gozd nekdanja domovanja in res je svet revnejši za neko človeško skupnost. Manj zraste po njivah in je govedi po hlevih. Kočevska je tam, kjer so jo zapustili Kočevarji, ostala večinoma neposeljena, zato pa je postala otok sredi Evrope, kjer je gozda na pretek, kjer je prostora dovolj za jelene, srnjad, divje prašiče, velikega petelina, medveda in risa; govedo, dobnica in čebele se pasejo po cvetočih planjavah. Postala je verjetno eno biotsko najbogatejših in raznovrstnih sklenjenih območij v Evropi.
S svojo posebno naravno, civilizacijsko in zgodovinsko dediščino ostaja Kočevska nekakšna oaza sredi tega dela Evrope. Oaza, ki jo je treba ohraniti takšno, kot je, in jo zavarovati pred nevarnostmi agresivnih posegov, sodobnega industrializiranega turizma. Zaščititi, obnoviti in primerno obeležiti je treba vse tisto, kar še lahko ohranja spomin na skupnost ljudi, ki je stoletja vztrajala v tem prelepem, a za življenje trdem okolju sicer neokrnjene narave. Če nam to uspe, bo Kočevska zopet najdeni raj tusi za tiste, ki so jo nekoč izgubili in za nas druge.
- Citirano po: Wilhelm Tschinkel, Kočevarska folklora v šegah, navadah, pravljicah, povedkah, legendah in drugih folklornih izročil